Transferne cene: edina resnica je od davčnega inšpektorja

Če še vedno menite, da so transferne cene le dodatna zahteva davčnih oblasti brez večjega pomena, si raje premislite, še preden vas obišče davčni inšpektor.

Transferne cene so se v prejšnjem stoletju pojavile kot odgovor na izkoriščanje neenake stopnje obdavčitve dobička v različnih državah, s tem prilagajanja vrednosti izkazanih prihodkov in odhodkov davčnih zavezancev, ki so trgovali s povezanimi osebami iz drugih držav, in zniževanje davčnih prihodkov v državah z višjo obdavčitvijo. Nekateri davčni pregledi transfernih cen pri srednjih podjetjih v Sloveniji pa v zadnjem času kažejo, da področje transfernih cen za davčni organ lahko pomeni tudi davčno področje z neskončno možnostmi utemeljenih razlogov za pobiranje dodatnega davka.

Pri transfernih cenah absolutne resnice namreč ni in vedno obstaja dvom o ustreznosti oblikovanja transfernih cen. Edina resnica je le “resnica” davčnega inšpektorja, saj je davčnim zavezancem marsikdaj v praksi težje dokazati, da so njihove cene res tržne. Razen, če svoje argumente že prej dobro pripravijo.

Poleg dokumentacije tudi pravilnik

Davčni organ se pogosto odloči za pregled pri družbah, ki poslujejo s tujimi povezanimi osebami, in to relativno slabše od konkurence ali celo z izgubo. In tukaj je dobra vnaprejšnja priprava najbolj pomembna. Skrbno pripravljena dokumentacija za transferne cene je vsekakor prvi korak, drugi pa je dosledno upoštevanje zapisanega v praksi.

Dobrodošel je tudi pravilnik za transferne cene, ki vsebuje navodila za oblikovanje transfernih cen ter njihovo ustrezno dokumentiranje že med letom. Le tako bo lahko dokumentacija, ki bo pripravljena že sproti, takrat, ko se transakcije dogajajo, dejansko koristila davčnemu zavezancu ob poznejši inšpekciji transfernih cen.

Finančna analiza primerljivih podjetij

Pomemben del dokumentacije je finančna analiza primerljivosti davčnega zavezanca. Pri taki analizi se ponavadi primerja stopnja dobičkovnosti davčnega zavezanca z doseženo stopnjo dobičkovnosti primerljivih podjetij v izbranem vzorcu. Primerljivost podjetij se določi z analizo funkcij in tveganj udeleženca v transakciji. Primerljiva podjetja so tista, ki opravljajo podobne funkcije in nosijo podobna tveganja. Več funkcij, ki določajo dobiček v proizvodno-distribucijski verigi, opravi posameznik v verigi (vključno s tveganji, ki jih prevzame), večje prihodke lahko pričakuje od transakcije s povezano osebo.

Stopnja dobičkovnosti podjetja, ki je razmeroma nizka v primerjavi s stopnjo dobičkovnosti primerljivih neodvisnih podjetij, tako ustvarja sum neurejenega sistema določanja primerljivih tržnih cen v podjetju ali skupini. Ker davčni zavezanec delno lahko poljubno izbere podjetja v vzorec in tista, ki glede na opravljene funkcije in prevzeta tveganja preveč odstopajo od njega samega s spremljajočo logično razlago, izloči, je pomembno, da davčni zavezanec izvede finančno analizo primerljivosti že pred prihodom inšpektorja.

Če je ne opravi, jo je davčni inšpektor “prisiljen” izvesti sam. S tem pa mu davčni zavezanec odpre vrata v morje načinov dokazovanja, da je dobiček, ki ga dosega v primerjavi s primerljivimi podjetji na slovenskem ali evropskem trgu (ki jih je izbral davčni inšpektor), prenizek in bi davčna osnova in plačani davek morala biti višja.

avtor: Darinka Hvala
objavljeno 14.10.08 00:01, tiskana izdaja št. 198/2008